| Napisal/a aleya, v sobota, 03. maj 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Vse čarno vprašanje dimenzij,
vlaka, ki je iztiril...
Obzorje čisto, a polno iluzij,
tvoje,
moje,
last ni važna.
Mislim nase, a svet nisem jaz,
nisem Afrika in Evropa,
& ti, ki dihaš,
dihaš zrak, ki ni samo tvoj,
ki nekoč hrana tvojega bo otroka.
Ko jočeš, jočeš sam,
a to niso solze enega človeka;
so potoki in sledi ran,
ki si jih delimo,
ki ostale so še od antike
in niso utonile sredi srednjega veka.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
