| Napisal/a cux, v torek, 06. maj 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Mali popek,
nebogljen in sam zdaj prileze ven,
iz hladne zemlje kot uročen na plan uide,
konča prijeten zimski sen.
Življenje mlado komaj dalo je na plano
raste zdaj v širni svet,
v zemlji sveži globoko vkopano,
drži se korenina kot, da njen to zadnji je obed.
A sonce sveti,
vliva popku novo moč, življensko energijo,
vsak žarek, ki poboža nežno ga,
je kot up v srcu,
ki bori se z burno domišljijo.
Toda raste,
počasi mali popek cvet razvija,
počasi zjutraj zbuja se v rosi,
počasi lepoto širnega sveta kot znanje neumorno zdaj vpija.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
