Napisal/a cux, v torek, 06. maj 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tudi Lipa sredi trate kakor okamenela je obstala,
s hladnim puhom prepojena, nema,
zazrta v nebo kot, da gleda,
kam usoda jo je pripeljala.

Okoli nje bleščeča se belina,
tako svetla, tako čista, kot od angelov oprana,
toda tako hladna, neizprosna,
kot, da za kazen,
bila nad to zemljo je poslana.

Zdaj veter zaokrožil je okoli lipe,
s svojo sapo dražil,
ovil v oster svoj objem,
ko je veje nosil proti višku,
zdelo se je kot, da sta skupaj zaplesala svetu,
kot da bil to njuin,
najljubši je refren.

Počasi zdaj sta se umirila,
počasi oprijem popustil je,
pogladil še zadnjo vejo katere držala se je zima,
kot, da prepustil,
umaknil soncu svoje je srce.

Sonce nad lipo je obstalo,
vrglo na njo toplo svoje je oko,
zdelo se je kot, da nikoli ni takole grelo,
nežno,
kot da boža z nevidno jo roko.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 21-05-2008 14:28, 1. Lipa Ne vem sicer poante te pesmi, se nekako nisem mogla potopiti v vsebino, ker bi jo moral pred objavo predihati, oklestiti nepotrebnih besed, popraviti slovnične napake in jo kot tako dati na ogled. Morda je pesem iz tvojega zgodnjega obdobja pesnikovanja, morda si imel v glavi, da mora biti pisana v slogu, ki nekako ne zadiši najbolj...ne vem...   no, to je le moje mnenje in včasih pomislim, da je škoda, da se pisoči ne potopi v vsebino in jo dodobra prediha kot sem že zapisala.    ocenjevala ne bom, ker bi bilo bore malo zvezdic, žal ...    lp, ajda