Napisal/a enigma, v sobota, 08. jan. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Izrekla sva tisoče besed,
pa jih je še neskončno toliko ostalo.
Nikoli ne bom uspela izreči misli vseh,
bo vekomaj srce jokalo?

A vem da vidiš, vem da slišiš,
vem da odprte so oči Srca ,
Ušesa tvojega duha,
vem da resnica vate že zdavnaj je prešla.

Saj čutim, kar je v tebi vztrepetalo.
Vem, kaj se tebi je sanjalo. 
Je dovolj to , ali premalo ?
Življenje samo bo pokazalo.

Zdaj stisnila bom misli in zobe,
podala v bele sveže rjuhe se,
da me zazibljejo glasovi,
da se zgradijo sanj mostovi.

 
Da tam kjer mej ni ne ovir,
morda jaz najdem srčni mir,
da skozi spanja nežne špranje,
popeljem se s teboj v dejanje.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)