Napisal/a isoncek, v sobota, 17. maj 08 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
SEDANJOST NI NIČ DRUGEGA
KOT PRETEKLOST,
KI JO POŽIRA PRIHODNOST.
(Haruki Murakami, Kafka na obali
Shimimin, že enkrat prej...)
Dva tolmuna sta, bistro-kalna.
Zgornji, Preteklost,
spodnji, Prihodost.
Vmes najkrajši lijak,
Sedanjost, zbita v Trenutek.
*
V lijaku Trenutka sem.
Stojim ali drsim?
Snovno hotenje me vleče
iz ponikle preteklosti
v še neobstoječo prihodnost.
*
V lijaku tiči Kamen Prehoda.
Samo za trenutek
smem stopiti nanj...
In že me nese Čas,
pretakajoča se Večna voda.
*
Izmuzljiv trenutek si, Sedanjost!
Pol koraka naredim
s kamna zdrsnem,
drvim, moram naprej
v nov tolmun brez proda.
*
Za kratko obvisi, pribit na kamen,
Trenutek. Večno samo edini.
Tako kratek, da se smeji. Meni.
S prehoda zdrsim
iz nekoč Prej v nek Naprej.
EPILOG
Zadaj barvasti spomin,
prebavljena resnica
zapečatene, povoskane zgodbe:
Nekoč je bilo...
Spredaj morebitne sanje,
neopredeljivo spolzki Upam.
Le naprej, po ravni črti!
Načrti do gotove smrti.
Sedanjost ni nič drugega
kot preteklost,
ki jo požira prihodnost...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|