Napisal/a minus:nula, v nedelja, 18. maj 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
včeraj sem te še prosil,
danes mi zobje sami rastejo postrani.
mirno streljam svoje misli v luno
in čakam,
da se zruši, kot kulisa,
v noči brez zvezd.
včeraj sem okusil ljubezen.
medtem, ko sem z jezikom
praskla posušene ptičje iztrebke s krste,
ki tam leži že vse predolgo.
tako zelo osamljena...
medtem, ko jata netopirjev
pod mojo srajco išče dom
kopljem grob.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|