Napisal/a tomm, v ponedeljek, 19. maj 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Oddvojil sem se od svojih misli
poniknil tja, kjer je srce
zagledam sivo vetrnjačo,
ki je predstavljala mene.
Skoraj nič se ni vrtela
scefrala sta jo čas in strah,
solza spoznanja je spolzela
po gubah lica kot zadnji dah.
Ne, ne dam se še ujeti,
je rekla moja ustnica,
katero mi je namočila
nevidna slana solzica.
V meni je ta vetrnjača
prestala žalost in gorje,
a vendarle je v njej še nekaj,
kar hrani njo in vse solze.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|