Napisal/a emily, v četrtek, 22. maj 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Včasih je težko,
ko pozabim da imajo moji označevalci
v tvojih ušesih drugačne označence
in obratno
in so vse konvencije odveč
in se mi podirajo jezovi v zatilju in v pleksusu
pod neskončno težo nedolžnih čustev
in me naivno tesneje objemaš,
da še bojčeje bežim

Ko zaspiva in je jutro in čisto mimogrede
rečeš, da prav gotovo
ne bom grda, ko bom stara,
sta premladnost in občasna nekompatibilnost
zgolj boječi senci preoddaljenih pogedov
in varnostnih mehanizmov

Ko popustijo jezovi in pregrade,
se spomnim
kako lepi bi bili tvoji otroci,
če bi jih želela

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 23-05-2008 14:14, 1. minor noise - patetika 2.0 beta patetika, morda tista prefinjena in orokavičena, da se je ne zazna, a vendar, tisti, kateremu so namenjene te vrstice, se še kako zaveda, da imaš žezlo v rokah ti, čeprav ...pstttt, se še piše življenje, saj si še v oblikovati, nastajati, postajati in še bi lahko namlela    lp, ajda   Objavil/a Yggradsil, v 24-05-2008 12:51, 2. minor noise Uau. Z neizprosno mehaničnostjo prikažeš najbolj subtilne občutke. Čudovito.   Objavil/a emily, v 25-05-2008 07:08, 3. minor noise hvala obema  in mhm, res je, od nekdaj me je fascinirala povezava med hladnimi in trdimi tehničnimi izrazi in mnogo bolj toplim občutenjem. rada delam variacije na to temo