Napisal/a jani, v ponedeljek, 26. maj 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vse je odveč okrog krivde iskanja,
zrno navade se na novo naslanja,
a vendar ko vre, tudi zrno razpade,
nove poteze in zlom te navade...

Lastna polena pod lastnimi nogami,
samoukinitve nihče ne ubrani...
Drža ponosa, trma in srd,
konec pa tako neusmiljen in trd.

Vse je preveč in ko en več ne zdrži, je vse kar je preveč,
da pest prav boli, ki udarja v tvoj razum,
ločuje dušo in srce, ločuje vajino vse,

vse je preveč in ko poči, dim se razkadi, se ne pogasi ognja žive rane,
čas pa vzame svoj čas, da zaceli...

Poslednji krat pogledaš jo, danajsko srečo preboliš,
zavržeš pesek v očeh in pred sabo sam klečiš,
obsojen v lasten hedonizem se počasi vračaš tja,
kjer zaužila sta ves med, vendar tokrat ti si sam...

Korak pa spominu narekuje vse lepo,
in solza priteče, ljubezen ostaja,
a vendar ljubezen se dotika nas slepo,
in sama kot taka dovolj ni za vaju...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)