| Napisal/a isoncek, v sreda, 04. jun. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Psst, ne spim, ne sanjam,
vse je res,
svet poganjam.
Mnogo polj sem preorala,
dosti ran prekrila,
male žalosti razbila s šalo,
našla nakovalo,
ki je sladke solze
pod pretežke veke, včasih,
gnalo.
Dosti majhnih srečic sem razsula
ven iz malhe male.
Sreče so postale.
Pa saj, če bi v njej ostale,
bi se zagnojile, pa postarale
in nekoristne spale.
Njega potolažim mirno,
sonce mu hladim,
da lažje sanja stvarnost,
jaz pa še bedim.
Sanje skrite pa za jutri si prihranim.
Ko te srečam, spet dobim.
Lažje mi je,
če ga ne budim, ne ranim.
Tebe z rokami, ki gledajo, objemam
in z očmi, ki bruhajo z vulkani, jem...
Za oba bi stvarstvo obrnila,
pa ne morem,
sem poskusila, ne smem!
Sto otrok sem ven iz svojih žil dojila,
a zares sem sebe zlila le v dva.
Kdo mi zdaj poskuša dokazati,
da preprosta mati,
pa če crkne, ni pravično plačana?
Jaz sem že, že stokrat sem bila!
Kje je tisto,
kar mi vsemogočno silo daje,
strast nebrzdano, in bele upe,
a premehko Bit?
Tisto se mi skrije, sama
vedno iščem, najdem
vse, kar rabim. Izgubljeno nit.
Veš, ne jočem.
Ampak ne, ker ne bi mogla,
Najbrž sploh ne morem, ker ne znam.
In karkoli sem iz sebe v svet prelila,
prav za nič v tem kotlu me ni sram.
Moja punčka mi je rekla:
"Mamica, premlada si za to starost!"
jaz pa, ki sem čas pretekla:
..."In prestara za mladost",
dodam.
Psst, ne spim, ne sanjam.
Kaj pa?
Svet v rokah imam!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
