| Napisal/a isoncek, v nedelja, 08. jun. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Raste, raste bela trava,
več zelena ni.
Ni svetlobe, ni toplote
luč več ne gori.
Teče, teče v potokih
bela, bela kri.
Nič več rdeča, ni škrlatna...
bolečine ni.
Vijejo se bele roke,
ne več od skrbi.
Kar tako, le iz navade
stiskajo pesti.
Drobni beli otročiči
v krogu plešejo.
Njihov rej je tog, počasen,
nič ne pojejo.
Sivo beli, okameneli,
mrzli so možje.
Z votlimi očmi strmijo,
vidijo pa ne.
Bele, bele žene mirno
mrtvo, žalostno,
nič več ne spregovorijo,
več ne čutijo...
Bela, bela ptica jadra
daleč pod nebo,
ki več modro ni,
je belo, neožarjeno.
Sonce belo več ne greje.
Sije, a hladi.
In vse stvarstvo, tisto tuje
v bel led spremeni.
Pada, pada iz oblaka
sneg težak in gnil,
ta edini bel ni, ampak
sluzast, črn in siv.
In pogrne s to črnino,
kar je belega...
Ubije zadnji, skriti košček
vere, upanja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
