Na raztrganem oboku
Večernega svoda
Sij tvojih oči riše
Senco plezalke.

Dolge prste ima,

Že od tu jih lahko razločim,
Kako se stegujejo naravnost gor,
Obraz pa sklenjen
V eno samo črto in
V eno samo piko – ? –
Nikoli v resnici ne ve,
Ali bo lahko
S konico levega mezinca
Zajela vso črnino naslednje
Plitke udrtine v obrazu skale.

Sij tvojih oči riše
Večno podobo plesalke,
Ki v ritmu belih pen oceana
Ziblje svoje boke
Na tanki brvi iz žilavih vlaken koke.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---