Napisal/a tomm, v petek, 13. jun. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Povzpel sem se visoko nad oblake
v mislih namreč sem lahko povsod,
pristal na gori sem visoki,
obdani z množico njenih otrok.

S spoštovanjem me prešinila je misel
kako visoko nad vsemi bedi,
kot mati nudi iz ledene skrinje
vodo življenja, vsem ki so lačni in žejni.

Spustil sem se iz nje kar dosti nižje,
kjer je skalovje prekrival gosti gozd,
v njem je bilo vse polno ljubkega življenja,
in tudi vas na reki je zedinil most.

Ta moja misel vsa brezmejna,
mi popestriti zna turobni dan,
preko čustev si razkrivam vse bolj slikovito
in tudi to, da v resnici nihče ni nikoli sam.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a lucia, v 17-06-2008 09:32, 1. a tomm se strinjam le delno...včasih so edini spremljevalec misli...lucia   Objavil/a tomm, v 03-07-2008 06:36, 2. nihče ni sam Pozabila si na naravo! Lucija