Napisal/a isoncek, v petek, 20. jun. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Tvoja lučka dogoreva,
ampak še živiš.
Še bi rada košček dneva
čeprav že nemiš...

Tvoj razum že onkraj tava
več te ne boli,
a pogled nad oknom plava,
lebdi nad krošnjami...

Ko nato zapreš oči
zazdi se mi, da spiš,
ti pa tukaj tiho, mirno
nič več ne želiš...

Oh, kako naj ne boli me,
mami... Nisem mogla dati...
nisem smela te še zadnjič
na Rožnik odpeljati.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Leo Modrin, v 25-03-2009 17:14, 1. mami... Skuštranka, zelo lepo, doživeto in solze kar same stečejo navzdol, ko berem tvoje verze...  ..toliko ljubezni do mame v nekaj vrsticah..  ... in zadnje slovo    "... Ko nato zapreš oči  zazdi se mi, da spiš,  ti pa tukaj tiho, mirno  nič več ne želiš..."    ... mi pove, da se zbudimo, ko zaspimo, v svet kjer nič več ne želimo, vse se dogaja kot srce vetru v sebi prepusti naj gre svojo pot , naj bo danes ta dan in potem vsi dnevi naprej... saj so nam matere dale življenje in mi ga radostno delimo z drugimi in nastaja novo življenje in vse teče naprej kot reka...  ...reka poezije..naj se ne ustavi    lp,  Leo M.