Napisal/a isoncek, v petek, 20. jun. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Saj
res je,
kar mi praviš.
Dovolj bilo je vsega.
Stoj, počakaj malo,
lahko pomisliš
vsaj?
Si
res že
vse prebrala,
je tvoja knjiga polna,
ne bi še tu ostala?
Počakaj name,
daj!
Poznam te,
vem, da v sebi
odstiraš in razkrivaš,
brezupen boj odrivaš,
odpiraš stare rane
svoje za
nazaj...
Sem
prosil te, počakaj,
pozabi na ostanke,
na nepovezan ritem,
na neprilagojeni
večni moj
zakaj.
Prepozno?
Več ne morem,
ustaviti kazalcev?
Si se spet odločila?
Odhajaš? Res za vedno?
Greš?... Kam le?
Pa kaj!
Saj veš,
da vse bom storil,
da se boš vrnila
in vse pozabila,
sprejela me prijazno,
kot vedno
do sedaj.
Nikoli
ne bi mogel
na glas tega priznati:
Poraz bi me potolkel,
če enkrat, res
dokončno - ne bi prišla
nazaj
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|