Napisal/a isoncek, v torek, 24. jun. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Brez rime tekla so mi bleda leta.
Dojela nisem, da trpkost vsakdanja,
tegobe, stiska, jok in žalovanja -
so jeza bolna in le včasih sveta.

Hotela sem pred sabo solze skriti,
Pa nisem znala najti še opore,
ki več kot upanje mi dati zmore
in mi pomaga čez pregrade iti.

Bilo je kakor dolgo zimsko spanje,
le kakšen piš zavel je z glasbo mimo.
Potem je s Pesmijo prišlo spoznanje.

Z ritmom pomlad prebarvala je zimo,
je glas zbujeni mi podaril sanje.
S poletjem pride čut za mehko rimo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)