Napisal/a isoncek, v torek, 01. jul. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Dovršene ličnice,
pregažene
z neprizanesljivim trajanjem,
vdrte oči,
opečatene z žarki let
in temino noči
in v linijo posmeha
narisane ustnice
nosiš,
ko greš mimo nas.

Od vsega, kar je
in kar mora preiti
utrujene suhe roke,
tresoče, prozorne,
spočite le redko,
morda na obroke,
imaš,
srh sejejo, mraz.

In krhka,
brez sil silhueta,
kot duh, ki z ostanki
porazov življenja
in prhkih, prežganih
kosti še opleta.
Je
votel tvoj glas.

Nas gledaš,
popotnike večne!
Dvomljivce navidezno srečne,
igralce življenja,
bleferje trpljenja,
starše brezupa,
degustatorje strupa ...
Ustaviš
naš čas.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a tomm, v 03-07-2008 07:10, 1. Gospa Kot režiser si ujela človeško podobo, enako tisti, ki iz svojega lica uporno češe lase,a njih je pojedla zgodovina in črni si brke na na prebledo lice.Enostavno se nezaveda, da je staro drevo kakršno pač je v svoji pestrosti tudi lahko lepo brez tistega spomina, ki ga žene po pomlajevanju.Prelepo.   Objavil/a isoncek, v 03-07-2008 10:00, 2. Gospa   hvala za tvoj pogled, Tom!    Kočijaž   Objavil/a NOVA, v 06-07-2008 19:45, 3. Gospa Kar mraz me stresa. Tudi jaz jo srečujem, Gospo. Odlično!    Lep pozdrav! N.   Objavil/a Principesa, v 07-07-2008 15:08, 4. Božansko Odlično!