| Napisal/a Mitja Drab, v sobota, 05. jul. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Majhne ulice razpokane
in raz napušča klarinet
iz sleherne mansarde.
Tu sva preživela pomlad in poletje in jesen in zimo
in najlepša leta nasploh
poznala sva vsak tvoj kot
vsak skrit vodnjak in grm
kako cvetelo mesto si
cvetelo
iz dneva v dan si me spreminjalo
v tvojega večnega snubca
in zaščitnika
ampak pil sem te preveč pohlepno
in zdaj ti piješ mene
Namesto toplih not z višine
je edino, kar mi daješ, mesto;
mrzlico, ko v daljavi te zagledam z vlaka
in strah, da njo bom srečal
na majhnih ulicah razpokanih.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
