Od vijolica
|
Na raztrganem oboku Večernega svoda Sij tvojih oči riše Senco plezalke. Dolge prste ima, Že od tu jih lahko razločim,
Kako se stegujejo naravnost gor, Obraz pa sklenjen V eno samo črto in V eno samo piko – ? – Nikoli v resnici ne ve, Ali bo lahko S konico levega mezinca Zajela vso črnino naslednje Plitke udrtine v obrazu skale. Sij tvojih oči riše Večno podobo plesalke, Ki v ritmu belih pen oceana Ziblje svoje boke Na tanki brvi iz žilavih vlaken koke. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |