Napisal/a Mitja Drab, v četrtek, 10. jul. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Po mizi si stresla orehe
in mi natočila kozarec vode
Zdaj jeva in pijeva
in sva čisto tiho

Rad imam to zatohlo kuhinjo
in večer, ki raste ob njej
sem ti že rekel?

Rad imam to bolezen in to čudno čakanje
rad imam tvoja predavanja o genomu
in Veliki voz, ki mi pritiska na prsi

(Po mizi si stresla orehe,
noč se je udrla s stropa
in se začela kopičiti med nama)

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a lorka, v 11-07-2008 21:08, 1. tooooooo to mi faking deli. še naprej stresaj take pesmi.     čestitam za prestižno mesto. pesem si ga zasluži.   Objavil/a Providence, v 11-07-2008 23:39, 2. orehi Pesem je polna izjemnih podob. Večer, ki rase ob zatohli kuhinji. In razsuti orehi. Podoba Voza, ki lega na zemljo ali na srce. Udrt strop - noč - ruševine med nama. Vse to in še več. Za vsako podobo še sub-podoba, prepuščena posameznikovi interpretaciji.   Malo me zbode bolezen v tem kontekstu, še bolj pa pogovorni izraz prsa, ki ga nadvse radi uporabljajo v mesnicah. Vsekakor bi priporočila rabo prsi (ni res, da so ženske prsi prsi, moške prsi pa prsa, kot mi je nekdo hotel nekoč dopovedati ).  Lep pozdrav!  P.   Objavil/a tomm, v 12-07-2008 10:05, 3. Po mizi... Tudi to je ena od vsakodnevnih zakladnic življenja, katere se odražajo v premnogih družinah na svoj naćin.Iz vsake situacije se lahko izvali mali biser, ki osvetli vsakega izmed nas drugače. Mene je recimo zadnja kitica zelo prevzela.   Objavil/a Principesa, v 12-07-2008 10:42, 4. po mizi tudi mene je zadnja kitica prevzela