Napisal/a isoncek, v ponedeljek, 14. jul. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Obračam besede. Kapljajo iz mene.
Napišem - prečrtam. Zradiram, pustim.
Kako naj pobarvam jo, da ne ovene
prezgodaj ta pesem, se Niča bojim.
Naj to sonet bo, stih prosti, balada?
Je nujno, da rime klišejske spustim?
Ne upam povedati, kakor bi rada,
mogoče je bolje, da kar obmolčim.
Na kratko pa nočem, preveč je v meni,
tesnobe, ponosa, nemira, želja ...
Če pišem predolgo, pa bistva pomeni
izginejo v sivo navadnost sveta.
Mogoče je pametno, če še počakam,
da pesem, ki iščem jo, se izgradi;
da sama pove mi, kako naj jo pišem
in z lastnim zagonom se v sebi rodi.
Saj pesem je Orel, ki kletke ne rabi,
ne ceni umetnih sil, praznih nebes.
Je živa, je Bitje, me sama povabi,
če kdaj bo hotela, da pišem zares.
Le to vem, da rada pisala bi zate,
da videl, občutil bi, slišal, sprejel ...
Da pesem, ki pišem jo, sedla bi vate,
četudi je z mano nikdar ne boš pel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|