| Napisal/a isoncek, v torek, 22. jul. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko sem v veter skrila krike,
ki so iz mene vreli,
prebarvala sem temne slike,
šla v čas bolj beli.
V času belem, dojemljivem,
srh strasti zakrivam,
čakam v hladu sprejemljivem,
blatno sled izmivam.
Sem porušila pregrade.
So na strah mejile?
Morda so se le iz navade
v sanje pretopile?
Sem prezrla sled nesnage,
ki je mir kalila;
sem že vse krvave srage
dvojnosti izmila?
Nisem! čutim dušo tleti ...
Pesem, v pesek sprana
narekuje mi goreti,
solza ni več slana.
Ne sprašujem več, kako
te hočem in zakaj.
Topli veter krike vrača:
Moram v najin čas nazaj!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
