Napisal/a isoncek, v četrtek, 24. jul. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tam daleč morje kliče.
Ker slani kipec sem,
zatrepetam.
Vsa iz peska sem,
a se ne bom sesula,
prelepljena sem
s silikonskim kitom
močna, tvoja mala.
Na kopnem bom čakala.
Tvoja morska deklica.
Ne rabim škrg,
ker sploh ne diham,
in ne plavuti;
plavati še nočem.
Morska pena me izziva,
uprem se in ne jočem.
In nisem kriva,
da je pesek moker,
da je vlaga vroča,
da se lepijo lasje v soli,
sivijo misli,
nevarno drsijo pomoli,
poka rjavi kamen in
moja večna voda,
morje, se drugje preliva.
Pod luskami,
ki spolzko spijo,
sem zate še igriva.
Nemirna voda, lahen piš
in kamen in peščena
morska deklica sem!
Zate narejena.
Iz misli porojena.
Pa če iz železa sem,
iz blata ali pa vsa zlata
še ne grem,
dokler te moje morje
ne izmije v pesek,
dokler po spolzkih luskah
mojih krikov davnih
ne priplavaš k meni sam,
brez vdiha,
nihče me iz peska vročega,
iz te soli zaklete
nikamor ne prestavi!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|