Napisal/a duovox, v četrtek, 24. jul. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki glasni, z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela prosi hlad,
nežni valovi, lesketajoče morje pa vabi, vabi.

Rad bi segel v morje, poiskal zvezdo,
takšno pravo morsko, ki bi jo vzel in gledal,
školjko, ki poje pesem, da prisluhnem odmevu preteklosti
Ježka, ki je majhen, pa se ubrani pred vsemi...

Toda morje v vsej čudoviti modrini živi,
vabi v svoje naročje, skrivnostno, prijetno.
včasih pošastno, naslednji trenutek spokojno.
Kakor beseda, ki te boža, morda spet prizadene..

A to je le delček tistega, kar je nas prevzame,
Ko na obali sede opazujemo drugačnost, poseben svet,
Svet, katerega del smo tudi mi, s svojim početjem,
Sprejemanjem, predajanjem, z roko v roki...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)