|
Od tankard
|
|
Ona je na oltarju gola ležala povsem mirna
kot droben bel cvet darujoč žejnemu krvniku,
zaslepljajoči svetlobi oči zapira njena lepota,
dišeča vonjava vabi ga krutega k nji sanjaču.
Umil je on z njeno si krvjo črne roke
njenemu telesu namenil božanje s trni;
neumen hlapec božji, ljubosumnež lepote,
srečen naj bo, ko pil bo sokove devici. Drhtela je ob hlastanju jezika bolečine
čuteča brez misli obraz senčni resnici:
naj ne neha, zdaj sem sanje njegove. Splezal gnus je nasladen po njeni belini
zažrl z zobmi; nasiti se lakota mesena,
nato od stegen do križa pokril krik ob nji.. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
