Ona je na oltarju gola ležala povsem mirna
kot droben bel cvet darujoč žejnemu krvniku,
zaslepljajoči svetlobi oči zapira njena lepota,
dišeča vonjava vabi ga krutega k nji sanjaču.

Umil je on z njeno si krvjo črne roke
njenemu telesu namenil božanje s trni;
neumen hlapec božji, ljubosumnež lepote,
srečen naj bo, ko pil bo sokove devici.

Drhtela je ob hlastanju jezika bolečine
čuteča brez misli obraz senčni resnici:
naj ne neha, zdaj sem sanje njegove.

Splezal gnus je nasladen po njeni belini
zažrl z zobmi; nasiti se lakota mesena,
nato od stegen do križa pokril krik ob nji..

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---