Od tankard
|
Ona je na oltarju gola ležala povsem mirna kot droben bel cvet darujoč žejnemu krvniku, zaslepljajoči svetlobi oči zapira njena lepota, dišeča vonjava vabi ga krutega k nji sanjaču.
Umil je on z njeno si krvjo črne roke njenemu telesu namenil božanje s trni; neumen hlapec božji, ljubosumnež lepote, srečen naj bo, ko pil bo sokove devici. Drhtela je ob hlastanju jezika bolečine čuteča brez misli obraz senčni resnici: naj ne neha, zdaj sem sanje njegove. Splezal gnus je nasladen po njeni belini zažrl z zobmi; nasiti se lakota mesena, nato od stegen do križa pokril krik ob nji.. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |