| Napisal/a marlic, v torek, 29. jul. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Mladenič, nedavno bil otrok,
njgov stas je zaskrbljeno slok,
stopil pred življenski je obok.
Za njim najlepša pot je prehojena,
leta bila so to navihana,
veselja leta neobžalovana.
Vprašajo ga tu velika vrata,
prestopiti mora jih oseba vsaka,
če mogoče ve kaj naprej ga čaka.
Mladenič z rameni le skomigne,
utriken sreče z uči mu švigne,
nevčakanost korak mu vzdigne.
Kmalu ko prestopi prag,
že ga čaka zadaj prvi vrag,
konec je zabave, svet je drag.
Poda mu v roke lopato staro,
zaslužit mora sam si zdaj za obaro,
napolniti si novo doma omaro.
Delal nekaj let je pridno,
spoznal deklico z vasi je čedno,
obljubil da jo ljubil bo za vedno.
Deklica rada živela bi na gradu,
otrok nov, preživel da ne bo v gladu,
zadušila bi se revica v predmestnem smradu.
Odšel mladenič zdaj že moški,
k čarovnivc je torej vaški,
naj pomaga v situaciji mu težki.
Čarovnica mu rada priskoči na pomoč,
obljubi grad mu in med na njem tekoč,
vendar vračal ji bo do smrti, tega vedoč.
Leta neznano kam so minila,
vena ljubzni čar v mraku je spustila,
družina v črni noči ga je zapustila.
V jutru zdaj se sam prebuja,
bilka smrti se mu še ponuja,
čustva vsa so postala tuja.
Osamljena njegova otrpla zapustila duša,
nad telesom nabrala se je večna ruša,
za nim ostala je le prazna življenska čaša.
Grad počasi je izginil v prah,
tam zdaj rase zeleni božični mah,
pozabljen vsak pretekli je človeški dah.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
