Napisal/a Neža, v sreda, 06. avg. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Razgrnil si svoj svet, tisti grenak. Tisti svet, ki ga živiš z zaprtimi očmi, v katerem se dušiš.

Razgrnil si ga po vsej sobi. V tej sobi sem sedela jaz, brez besed. Pila sem kavo, ki si mi jo skuhal, še mleko in sladkor si prinesel v nahrbtniku. zame. In potem si govoril.

Govoril si in sproti dojemal svoje besede kot resničnost.

Hotela sem te zaviti v objem. Te božati po laseh in biti tiho.

Potem sva oba razgrnila svoja svetova. Besede so razmetane in še tople ležale povsod po sobi. Besede in veliko tišine.

Nato sva se skrila in ugasnila luč. Gorela je sveča. In ti si igral 'More than words' na kitaro...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Providence, v 09-08-2008 21:39, 1. razgrnil si Tako zelo se najdem v tem prispevku kot le malokrat v katerem. Zato je ocena gotovo precej subjektivna, vendar jo dam iz srca. Vsekakor so v besedilu dragocene metafore, že naslovna, pa razmetane besede itd. Vmes realistični utrinek s kavo. Krasno se vklopi.  Le zaključek me zmoti. Ne zato, ker se ne bi več našla v njem (pesem More than words nosim v srcu, odkar je zazvenela v slovenski eter), temveč zato, ker mi prispodoba s kitaro in to pesmijo deluje preveč obrabljeno. Po vsem, kar si nanizala do tam, sem pričakovala za konec še kakšno krasno (čeprav morda grenko) rozino.  Lep pozdrav!  P.