Napisal/a Neža, v sreda, 06. avg. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Naj mi nekdo podari rožo. Tukaj in zdaj naj me ustavi... samo rožo.
Vijolično. Rada bi bila zasanjana deklica s priprtimi očmi in glavo, zatopljeno v vonj rože. Rada bi gledala v cvet in še malo sveta. Ta večer.
Jesenski večer. Mariborske ulice so polne plaščev, ki se jim zdaj že malo manj mudi. In na desni tam spredaj neka španka poje ob kitari. Diši po snegu. In po čaju in jazzu.
Samo roža manjka mirno vznemirjenim rokam in razmršenim lasem. V barvi mojega šala, zavetja..
Počasi stopam. MOje dlani vidijo, moje oči slišijo, moja ušesa vonjajo.
Zares počasi stopam.
Mogoče mi naslednjič ne boš mogel dati vijolične rože...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|