| Napisal/a isoncek, v sreda, 06. avg. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Bilo je enkrat,
ko je bilo tenko platno
prihajajočega večera
še čisto mehko.
Vse dopuščajoče.
Hotela sem ti podariti
drugače zapakirano darilce,
stoletje hipov sem se bala,
skoraj bi že iztegnila roke, pa nisem.
Sem molčala.
Platno je prehitro otrdelo
tistega večera,
ker tebe mehkoba teži,
predira.
Zato si jo pomrznil.
Pa sem sredi namena postala.
Kot že kdaj prej.
Ker sem iz tanke črte,
ki ti prerada
nadomesti mehka usta,
tiste besede prebrala.
Redko govoriš
odvečne besede.
Pogledaš za pregrado
logično jasnega še redkeje.
Mene pa tišči
guba pomrznjene odeje.
Spolzim izpod nje,
še prej te pobožam.
Grem na čistino
v druge nežne sence.
Tam ni trdih robov.
Tisto darilo odvijem zase.
Zapičim vanj kremplje besed.
Jutri jih ogrejem na soncu.
Napišem pesem, tudi zate,
ki ne veš.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
