Napisal/a isoncek, v sreda, 13. avg. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sivo sonce je pregrizlo sluzaste oblake,
zaobjelo mrzle jase in pregniti gozd.
Svoje suličaste žarke je zarilo v mlake
in kot pajčevina spolzka vleklo se čez most.
Ti si tam na ozki, trhli brvi me čakala,
nisi vedela, Slikarka, bil sem mrtev prej,
preden tole svoje zadnje platno si mi dala,
sliko sivo, ki ne najdem sebe več na njej.
Mimo mosta večkrat stopam s krhkim platnom v roki,
ki povsod ga vedno nosim s sabo v tvoj spomin.
Tebe ni več v Času in zato vanj ne verjamem!
Naj odvržem sliko v vodo, da odplava z njim?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|