| Napisal/a isoncek, v sreda, 13. avg. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
V rdečo zemljo presušeno
staro grčasto drevo,
že pred veki posajeno,
čaka dežno kapljico.
Vode, ki zeleno daje,
brst in dih in kal in rod,
ne zateva. Mirno raje
tipa v brezoblačni svod.
Vendar v skoraj trhlih grčah
še življenje rahlo tli.
Če prisluhniti bi znali,
slišali bi, govori:
"Zame naj samo še enkrat
v žejno krošnjo prihrumi
težek siv naboj oblakov,
da mi žejo pogasi.
Enkrat še nevihte sila
zame naj pokaže moč,
da zelenja blagost mila
mi ob suši bo v pomoč."
Dež prišel je, a prepozno;
rdečo zemljo je zalil.
Starca grčavost porozno
je zaman v ta vek budil.
V rdeči zemlji sredi ruja
le še prhek panj stoji,
pogled nanj trpko obuja
zgodbo o dokončnosti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
