Napisal/a isoncek, v sobota, 16. avg. 08 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Prišla sva do nasipa
tiste reke
in tam obstala.
In bi tako tam stala,
gledala, mirovala
še na veke,
če te ne bi takrat,
čeprav slepa
(ti si rekel: lepa)
in gluha (zate: brez posluha),
čez brzice popeljala.
Pa sva šla.
Kar po vodi.
Nisva se poznala.
Potem je za vedno še to,
kar sva nedojemljivo zares
nekoč le bila,
neobotavljiva voda
z naju v hipu sprala.
Da bi lahko bila,
vsak v sebi
brez zavisti tiha.
Gluha in slepa
za vse bede vprežene v naju,
za zatrte gneve
brez posluha.
In v brezzvočju
pobeglega časa
čista, lepa.
Sva šla.
Kar po vodi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|