Napisal/a isoncek, v četrtek, 21. avg. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?
Bo še modra kakor morje,
ki nikdar se ne preda?
Ali bo še njena sla
moje zgodbe čakala?
Se bo njena voda vrela
brez brzic pretakala?
Bodo trdne skale volje,
ki kipijo zdaj v nebo
že strohnele, preperele,
se podrle kot drevo,
ki ga kljub prebitim vekom
kruti čas stepta v temo?
Vse kar sem, ni le utvara,
ob smehljaju porojena.
In še več predrtih misli
mi sveta ne more vzeti.
Moji presvetljeni smisli
hočejo naprej živeti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|