Napisal/a isoncek, v četrtek, 21. avg. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Prozorno vlažna rdečina,
ki para severno nebo,
je vpela vame bolečino,
ki zaklepa jo slovo.
Medel veter, bel je z juga
v kot pometel trd drobir,
mi za hrbtom trhla truga
z vonjem gnilim trga mir.
Ko je morje temno z vzhoda
sinje duše dih prebilo,
vse, kar ni postalo voda,
se v solnini je stopilo.
Ognja je oranžna sila
na zahodu trs požgala,
v hipu ščit leden stalila,
me iz blažečih senc pregnala.
V dno sem se z očmi prebila?
Naj zdaj rajši zamižim.
Pred stranmi neba bom skrila
slepe upe. Še živim ...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|