Napisal/a smukc, v petek, 22. avg. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

te miselne sladkarije spevno pripomorejo, da spet odfrčim na svoj planet prosojne vesoljne iluzije, kjer je vse in nič in mleko in med, saj jih sam kreiram in si vladam v sladkem trpljenju s slepečim žezlom.

pišem kot samooklicana zavestna entiteta sproducirana znotraj uokvirjenega uma preteklega sedanjika iz svetlobnih zvezd izkovana, neodvisna časa obstoja, razpada možgan ter črnih oči vrana. pogled z mojega freskanja v bistvo misli obstoja ne obstaja- miselni obstoj je le delec, ki se metaforično in metodično, ah.. sanjavo, potencira v daljavo kot entropija besed v vrelec, kjer vse nastaja in se pluralni dvojini sam razdaja v kemijske reakcije in posledičen kaos v vesoljno intimo, mimo merodaljnega ravnila vsakega pravila jebeš osebe in znance, preko elektronskih škratov kričim brez vsake distance. iščoč sebe povabim tebe na kraljevsko posestvo, kjer v ledeni praznini samoverja s svojo podobo šumim grobo skozi kondenzirano praznobo, da ostanem jaz, rjove, kričim in solzim na svoje okove, svoje meso, svoje bitje .. svoje srce... ker sem obsojen na borbo, da bom nekoč prost, tavam po urbanih džunglah percepcije v norost, med potovanji nabiram izkušnje in hitrost, da v toku razkrivam skrbi, sproti pridobivam nadzor nad neukrotljivim obstajanjem ter fokus intelekta kot vsi, vsak dan pretiram življenje, da ohranjam neko stopnjo zadovoljstva v vesolju, ki zgraža stagnacijo, do katere pridem in ga tako zavedno držim stran od zaključka- ničesar nimam razen svojih kratkotrajnih misli, ena izpodriva drugo v konstantnem toku grajenja zavesti, ki je hranjena skozi drobcene potočke, fluidno vodo vodim, da postanem gospodar lastnega bitja, vodene misli bodo porazgubljene, če jih ne prenesem na ostale tokove, ki bodo nekoč spet hranili druge in druge.. in mene ..in ne verjamem, da obstaja ocean v katerega se vse to splakne, da ima vse to hrepenenje in trpljenje nek višji pomen- ostanem ujet v zanko dojemanja svojega uma, ko bo ta volja opešala in ovenela moja moč, se bom predal usodi vedoč, da sem, bled, izsušen ter izčrpan, sredi sivih trav bom obstal, se odlepil od tal in odsanjal med oblake, kjer naju v soju sonca odnese med kristalne modrosti, da ne kolovrativa v spletu morskih plitvin in nebesnih širin, bom pogasil požare v ohlajen glinen izdelek črnobel [..... ki se oseva v valovnatem morju življenja, kjer razni in nepomembni jadramo kot vsa zemeljska bitja in se združujemo v valove, v vsej lepoti igrive narave (veliki bum), mi blesk sonca jemlje vid, njegov žar pa razum, dovzetnost lastnih inu družbenih strahov vseh posameznih svetov, znotraj svoje vrste bitij ljudi, kričim da obstaja, živa deroča energija obarvana skozi poslušanje čustev vseh, kot | ena pozitivnost | znotraj neznanih dimenzij in okvirov v katerih se dogajamo, ljubimo in minemo, razvejani v nepredstavljivost pojmov o obstoju, neprestano vpleteni skozi posamezne bivanjske oči v del večjega bitja planeta, ki v srčnih noisy vibracijah utripa, vsemu stvarstvu v nastajanju, občestvu duhov in dejanj v situacijah miselnih idej, ki se zmorejo odražati v signal vselej spremenljivemu besednem nalivu brez dežnika, ki se nekoč odpre spet, še posebej če je to cel svet v čas ujet, kot neznana mavričasta sestavina milnih mehurčkov. pika. in, vejica, ujeti v podčutju razpoloženja slovnice slanega sladkorja možganske skorje morja, ki neprestano umira, presiha in se rojeva v življenje skozi prisotnost moje zavesti....]

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a Providence, v 22-08-2008 21:47, 1. skoraj Joyce Poleg skovank iz naslova so vsekakor pohvale vredni še freskanje, pluralna dvojina, vesoljna intima in kondenzirana praznoba (aaa, dvakrat ox i moron, I love it!), samoverje, fluidno vodo vodim, valovnato morje, pa tole:  razvejani v nepredstavljivost pojmov o obstoju, neprestano vpleteni skozi posamezne bivanjske oči v del večjega bitja planeta    In tole:  ujeti v podčutju razpoloženja slovnice slanega sladkorja možganske skorje morja    Vsekakor bralcu neprijazna oblika, v kateri se tako zaradi forme kot zaradi vsebine kaj hitro lahko izgubi, če ne vklopi vseh registrov in še kakšnega povrhu . Zahtevaš veliko, a tudi daš precej. Se splača potruditi in prebrati . Sploh ne instant.  P.   Objavil/a Rika, v 25-08-2008 08:58, 2. multivitamin Pesem? Hm, ne vem...čeprav je zapis zelo dober in ga moraš prebrat na enkrat, ker te vleče in vodi. Če tega ne nardiš, se izgubiš in zadeva izgubi ves čar. Vendar zame to ni pesem..žal. Za idejo in razmišljanje 4.   Objavil/a Matej, v 31-10-2008 14:09, 3. Blablarija Kot to tvoje besedilo bralec prime kot deblo in ga otrese, kot drevo, da odpade vse nepotrebno (s tem ne mislim na vsebino, temveč na "nalepke") ostane pred njim nekaj zelo zanimivega. To ni pesem, to ni poezija, je pa umetniško besedilo, turbolenca skoraj filozofnih misli, interpretacija eksistence, izpoved... Zelo mi je všeč, ne ostani marginalen, ne ostani nem - ocena za prozo 5     LP Matej!   Objavil/a Athene noctua, v 31-10-2008 15:21, 4. f.b.m.b Zakaj naj to ne bi bila pesem?  Podaja nam neko podobo in za to uporablja pesniška sredstva( rimo, ritem, zanos...) in to v polni meri. Tako to ne more biti proza, a tudi ne misel, saj ostaja v enem trenutku(kot je to značilnost vsakega literarnega dela), to pa zato, ker gre npr. pesmi za izpoved občutenja in ujeti ritem trenutka. Medtem ko gre pesmi za podobo samo, gre misli, četudi sama temlji na podobi, za razlago podob.   In pričujoča pesem z velikim zanosom ter pogumom in ubranostjo izpričuje podobe.   Zatorej ji prisodim, kot pesmi, oceno 5.