Napisal/a isoncek, v nedelja, 24. avg. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tu sem, ljubim in verjamem
in le včasih jokam, spim.
Ko pa prazen nič zajamem,
v upanje se potopim.

Če ubiješ moje sanje,
ki jih nosim polnih rok,
pa ostane mi spoznanje,
da lahko sem spet otrok.

Tiste rane, ki jih vsak dan
sproti nežno prebolim,
tukaj so le za občutek,
da svet še v rokah držim.

Vse, kar vidim, mi pomaga,
da ostanem to, kar sem.
In da vsaka moja zmaga
požlahtni prav vse, kar vem.

Vedno v sonce bom verjela,
ker mi smisla vzelo ni.
Dež sem pa že prebolela,
pa čeprav še kdaj prši.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)