Napisal/a isoncek, v petek, 29. avg. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko stvarnost več zamisli ne podpira
in za teboj ostaja kup navlake,
ničesar več ne delaš brez napake
in zdi se, da sveta um ne podpira ...
Tedaj se moraš v tih mir umakniti,
pustiti daleč zadaj neke sanje,
počakati na smisel nov, spoznanje
in v svež dan, v čisto, belo sled oditi.
Morda še ni prepozno za rešitev,
ki se ti na odprto dlan ponuja,
ne rabiš krikov, joka, ne molitev.
Tišina naj tvoj blagi mir obuja.
Nakloni zdaj si nežno to daritev,
spoznaj jo, preden v smrti bo zgolj nuja.
+
S tišino sebe boš nazaj dobila
in pot domov bo našla pesem nova,
ki tvoje rime hoče vedno znova,
tebi pa bo mir v želje povrnila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|