Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Glej človeški obraz,
ves spačen od gub,
ki zorje mu jih čas,
smrti poljub
glej nas,

s krvavimi nosovi,
z odrezanimi uhlji,
z bledimi lici,
strmimo,
nas,
ki nas še ni skvarila hrana
toplega večera,

nas, ki vselej hitimo
k obedu
da pozabimo svoje obljube,
glej nas,

sinove rodu,
zgočega v soncu,
prišleke s stanu
pokornega bogu
kje vidiš boga,
to je samo piš,
veter ihtavi, ki vre
iz zemlje globočin,
in trudi se v zori,
preglasiti me,
ki vpijem v mori,
ki muči me le
vse čaše tega sveta ujeti v kupo spomina,
pustiti jih razcvetu,
v siju
parafina,
zgoreti,
zdeti,
minljivo je vse
in kar je vzreti,
to brž naše je že
mi smo kojoti,
plavajoči v mraku,
brodeči skozi reko prepadnih strmin,
odrevajoč odsekane ude,

hitimo,
hitimo,
hitimo,

glej človeški obraz,
vrzi vanj kos stekla,
porezi ga z vejo,
ki odtrgal si jo
z drevesa življenja,
zadavi ubožca,
saj misliti že,
preveč si oni,
preveč si žele
kaj nam je storiti v tej noči,
zažgati li sedla v mraku,
ojezditi konjiča,
pustega v zraku
galopečega vetra,

golo ihtavi leteti
pod oblaki večnih tegob
in ne razumeti,
da danes je konec podob.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)