Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Glej človeški obraz,
ves spačen od gub,
ki zorje mu jih čas,
smrti poljub
glej nas,
s krvavimi nosovi,
z odrezanimi uhlji,
z bledimi lici,
strmimo,
nas,
ki nas še ni skvarila hrana
toplega večera,
nas, ki vselej hitimo
k obedu
da pozabimo svoje obljube,
glej nas,
sinove rodu,
zgočega v soncu,
prišleke s stanu
pokornega bogu
kje vidiš boga,
to je samo piš,
veter ihtavi, ki vre
iz zemlje globočin,
in trudi se v zori,
preglasiti me,
ki vpijem v mori,
ki muči me le
vse čaše tega sveta ujeti v kupo spomina,
pustiti jih razcvetu,
v siju
parafina,
zgoreti,
zdeti,
minljivo je vse
in kar je vzreti,
to brž naše je že
mi smo kojoti,
plavajoči v mraku,
brodeči skozi reko prepadnih strmin,
odrevajoč odsekane ude,
hitimo,
hitimo,
hitimo,
glej človeški obraz,
vrzi vanj kos stekla,
porezi ga z vejo,
ki odtrgal si jo
z drevesa življenja,
zadavi ubožca,
saj misliti že,
preveč si oni,
preveč si žele
kaj nam je storiti v tej noči,
zažgati li sedla v mraku,
ojezditi konjiča,
pustega v zraku
galopečega vetra,
golo ihtavi leteti
pod oblaki večnih tegob
in ne razumeti,
da danes je konec podob.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|