Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Mirno
je v temoti ranjeno telo,
zrno
v uma grudi ni jalovo pognalo.

Leži v tihoti
kot je nekdaj blo,
predaja se samoti,
pogled brez clija v nebo,

ali drobna kapljica se leska sveti,
v kotičku nekdaj sinjega, zdaj motnega očesa,
gre pogled po sveti
najde reči lepih ne zelo,
ali odblesne, senca sveti
kot da dušo v trenutku bi prešinilo vse bilo.

Kot kamen je hladno srce,
vkopano v kali spomina,
um poreče,
skala se je odvalila

tu stojim,
prepad je skalnat pod menoj,
ali naj živim,
ali pa vržem se o joj,
vrhovi smrek
iztezajo roke,
jih veter alpski plaši,
da pomirile moje bi oke.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)