Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Smrekam

V nebeški smetani snega
leži krajina valovita,
dvigajo se do neba
debla vitka v senci skrita.

Stare gospe vrše kot duhovi,
mojmu duhu slede kot vozovi,
črni mrliški, ki so mi priča v boli,
vpraskanem v kamnu, visokem v kovi.

Smrek vrhovi kot stražarji,
budno čuvajo grebene,
kakor njih drugovi višnji,
niso otresle se zmrzali obleke

in manj
in manj
ko sonce sveti,
v dalj
v dalj
je smreke vrh peneči,
leže po poljih sence
kot duhovi,
plete nam smrtne vence
v zarji novi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)