Napisal/a Daimon, v nedelja, 16. jan. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Mi smo. Mi smo gobavci posledice, ker se rogamo kavzalnosti. Mi smo regratova lučka na poljani, ki jo pastir vtakne dekletu v usta in se smeji. In zvezda pade. Mi smo zvezde. Tiste, ki padejo.
Tiste, ki bodo padle. Mi smo dež. Preden pademo, padamo. Na nek način letimo in svobodni pozabimo na to, da so tla tista, ki bolijo. Bolimo mi. Bolimo sami sebe. Mi smo piškoti. Nekaj nas odgrizne in nekaj nas je že nekje drugje. Mi smo glasbila. Tržejo se nam strune, lomijo tipke, mašijo grla. Mi smo nevedni velikani. Hodimo prek petja pritlikavcev. Mi smo pritlikavci. Drobni, pojoči in znamo preživeti pod stopali velikanov. Žgečkamo stopala velikanov. Zato se smejijo. Zato se smejimo. In smo srečni, če ne vemo zakaj smo srečni in zakaj se smejimo. Mi smo nesrečniki. Večno. Večni kot nekdo, ki je mrtev. Mrtvi kot nekdo, ki je večen. Mi smo ubežniki. Bežni kot liter izpitega mleka. Trajni kot kos kruha, ki se ga spominja lačen otrok. Mi smo stalci. Stojimo kot penis in se tu pa tam skrčimo. Mi smo pljuvalci. Tudi pljuvamo kot penis. Pljuvamo nove vrednosti in jim pustimo, da nas presežejo, ko nismo nič več vredni. Mi smo umetnost. Dejanski kot umetnost. Bedni kot umetniki. Mi smo število. Število zblaznelega matematika. Seštevek vseh dni in noči. Zmnožek krvi in dane temperature. (Imaginarna števila sovražimo) Mi smo domišljavci. Uspe nam priti do misli. Vanjo in z njo ne gremo. Le domišljamo si misli. Mi smo misleci. Mislimo, da mislimo medtem ko spimo. Mi smo veliki spalci. Spalci par excellence. Popolnoma smo budni šele, ko moramo umreti. Mi smo mrtveci. Mrtvi vsaj toliko, kolikor smo živi. In vsaj toliko nevedni glede življenja, kolikor smo glede smrti. Konec koncev nam je čisto vseeno kaj smo in popolnoma in resnično smo samo v tem, da nam je za to vseeno oz. da tega ne vemo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|