Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 01. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
V tihmu sredogorji,
sred hribu pa dolin
na potice skorji
sonce, v kotcu tam, spomin.
Posušeni duh pomladi
spleta v vence se skrbi,
skoz presije v čast navadi,
skoz leta, še po starem se trpi.
V pušelc veže fant cvetico,
deklica duha nje svežino,
sred zelenih trav se počuti ptico,
postav cvetico sušit v skrino.
Taku se tudi drevja listje,
ki prej je svitlo zelenu blo,
jeseni uveni, rdeče brstje
iz žalosti znova pognalo bo drevo.
Ali bukev bo al hrast,
stalo bo pokonci čas
nakar ga mine življenja slast,
odtlej rujno odhaja izmed nas.
Mrak je legel nad poljano,
pokošene trate v večeru disijo,
skrita duša, pride na plano,
venomer jo čutiš, takrat vršijo,
od krošenj, sil dreves,
zburkani duhovi prošenj izmed lesk,
ob pomladni noči zdijo,
se kot domači mit čudes.
Stoji, stoji drevce zeleno,
uveni, uveni drevce bolno,
ko napilo se je strupa zarje,
sončen dan je, kmet orje,
ali ko zaraste polje s klasjem zlatim se,
drevce bo pognalo vejice,
al bele steze ostanejo bele
in tudi vrana smuka zrnje s klasja,
da vsaj bi ostale bele
in ne ustrrašile se koločasja.
Izsekane poteze,
kot zorana njiva na obrazu,
čuječe oko
kot sveži veter, ki ziba krošnje lip
ali v duši je mrzlo
ni topline ne na peči,
ne v dnevu mračnih saj,
vse kar ostalo je dekletu,
pehar je orehu iz trudnih rok,
pripovedka iz starih sanj,
za malim oknom starkin jok,
sredi laza stopiclja otrok,
prebita senca v trdem lubju,
vodi ga, zvečeri čez potok.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|