Napisal/a Athene noctua, v torek, 02. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Poslednji odzveni naj glas
saj končno bridek je moj čas,
slišim usode zvone peti,
mi up v kali če zateti,
že utapljam se v morju sanj
kot ječeči veter, pihal sem zaman,
ne znam se v novo luč roditi,
ocean, večno burkan se ne otme nevihti,
sonce slepeče, ki sililo blesk, na mojo si gladino,
končalo nisi valov tresk,
mirno počivaj plitvina vihrava,
ah, na svetu zame ni, zatišnega zaliva,
saj zdaj končna je misel,
naj odidem kot sem prišel,
topoglav, brez uma bistre srži,
domišljav, usoda me v skale vrži,
ne bom več iskal za resnico,
zadeva se mi glava v skico,
ki s terdo potezo krede,
me je naličila nesreča bede,
zares trhko je zdaj spoznati,
da kot zlomljen cvet ne mogel bom vstati,
bičaj me naprej narava,
kakor moreš, živozelena zdrava,
ah prisekaj svoj skeleči tepež do kosti,
zlomi zadnjih mi za solznimi očmi osti,
glej nož porinil bi si v prsa davno že,
a s pajčevino lepljivo ovesila si me,
se enkrat, na ves glas, naj ti izderem se v uho,
le sliši me, da moj'ga uma več ne bo,
ubožen sem v telesu, zatorej sem v umu,
v prazni glavi leže le črvi po gnilem obedu.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|