Napisal/a Athene noctua, v torek, 02. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vetrovniku

V zatišju planin,
le krokar drami mir,
sred snežnih kopnin
duh kot nikjer.

Ta duh si ti,
gorski zrak,
ki veješ iz veršacev smrek,
iz vrh gora,
iz pod sonca,
ki vsaki si bolezni lek.

Al ene mi ne ozdraviš,
tudi ti ne,
tiste, ki nikoli ne mine,
lahko me le pozdraviš,
prisrčno, ko pridem na planine,
al stret moreš ne moje bolečine
kako bi jo lahko, ubogi gorski pišec,
kako bi ti lahko ozdravil me dvoma,
trav palninskih v vetru kosec.

Dolga pot drži še do vrha
v meglicah zastrtega srha.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)