Napisal/a Athene noctua, v torek, 02. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Prek slokih donebesnih smrek
in boja sonca ter teme,
vabi pogled gorska veriga,
tam kjer členov ji umanjka
pa pada prepad v brezdno megle
in v oblakov kapi bogov je domovanje.

Po pomuljeni se travnati zemlji
sprehajam
in komaj se da si hitro misel sam dohajam,

v toplini sveta,
zrem proti obodu,
proti meji in le ta,
se zdi mi kot ob svodu,
vpogledu v meje vesoljstva

in čez pobeljene vrhe
kot čez nepredirno temo noči,
iz katere le ob času utrne  nova zvezda se,
mi skušajo seči oči
in misel nič motri.

Še pred ko zvezdni lok bo zaokrenil svojo pot
v tihoti te planine bom ležal,

miren in spokojen, nikoli več vstal,

oh, konec!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)