Napisal/a Athene noctua, v torek, 02. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Svinčeno je moje ležišče,
iz svinca staljenega grlo,
kljubujem bežečim obrazom smeječim,
skoro osamljeno leži pepelnato
pogorišče,
skoro je pod ogljem že vse zamrlo,
tli sredi teme, vsredi lahkožive begavosti,
se se vzdiguje solzno telo s plamenom ihtečim
Čem živeti na otoku
imeti svoje drevo,
čem zagrebsti se v zemljo,
svojo peščeno, z lastno roko.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|