Napisal/a Athene noctua, v torek, 02. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Plamen sem, ki žarim
sredi sveta temnih globočin
v senci enakih,
prevalnih strmin
a jaz svetim se z gorskih vršin.

Voljno grem čez ogenj burkavi,
ki vzdiga ga svet v svoji bleščavi
po ediini poti , tlakovani
s spominom latnimi sterzami.

Sproti si gradim jo, pot,
ko ogenj obžarja me nezgod
sklonjen zidam si hod,

četudi pridem ne nikoli,
le eno vem, tak bodi,
saj brez bola ki me kali
ne bodo očiščenja blagi
plodovi mi pognali.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)